Alojz Schwarz je kot voznik južnoštajerskega podjetja za odvoz smeti naletel na nekdaj cenjene in nato zavržene stvari, in ni si mogel katj, da jih ne bi obvaroval pred smetiščem. Tako je 6 let, od 1995 do 2001, zbiral vse, kar se mu je zdelo škoda za dokončni odpad. Skupaj z ženo Margareto sta najprej v garaži in nato v nerabljeni otroški sobi ter nazadnje v gospodarskem poslopju uredila zbirko zavrženih zakladov. Zbirka je spontana, nenavadna in prisrčna, ravno tako kot sta Margareta in Alois. V njej je razpoznati tudi poskus sistematične in tematske razporeditve razstavnih predmetov. Kdor je senzibilen, vidi v številnih, nekdaj ljubljenih, nato zavrženih in ponovno občudovanih predmetih skrito sporočilo, ki mu odpre okno v družbene spremembe preteklih 50 let, pa tudi v življenje in duše ljudi, ki živijo na južnem Štajerskem. |